ANDRAŽ – DRUGI PUT

Iako je institucija Mrak kombinacije čak i u medijima, od strane nekih novinarskih plaćenika, optužena da ima gori sustav od indijskih kasta, to uopće nije istina – za razliku od kastinskog sustava, ovdje se može napredovati. Zapravo, koliko smo demokratični pokazuje i činjenica da smo prošle i ove godine objavili pisani uradak petoligaša, a upravo objavljujemo još jedan, ovaj puta napisan rukom pobjednika četvrte lige. Lino i Chappy su prvi koji imaju prilike osvojiti MK, a da su krenuli iz blata četvrte lige, dok je Andraž prvi koji bi to mogao učiniti krenuvši iz žabokrečine pete lige. Bio je pobjednik među parijama, bio je pobjednik među šudrama, sljedeće godine predvodi vajšije, a poslije, tko zna…

U nastavku, slijedi njegov tekst na slovenščini…


Ovdje je link na Andražev prošlogodišnji tekst, a ispod vrli novi inspiracijski mrak…

“Bilo dosadno danas na poslu. Pa sam se izljutio nad papirom. I nad vama jer znam kako čete trpiti mučeči se sa Slovenskim (nakon svih kolobocija našeg Erjavca – kako se hihotam svako jutro kad na hrvatskom radiu izgovore njegovo ime…)”

6.2.2013. – 8. kolo MK VI – Lagvić-Lukovica-spoj staza 55 i 55a (gornje)-9. stup-Zlatni Medvjed

Zopet me je zadnje kolo najbolj navdihnilo. In ker  je bila lani izražena želja po učenju slovenščine, bom tokrat moja komplicirana čustva izražal v tem jeziku, ki mi daje tudi širše verbalno obzorje.
A začnimo s hišami v Trstu in njihovimi vrstami: Današnji Mrak je bil sestavljen iz dveh noči in tista prva je bila težja; jasno, ko se je pa mudilo. Zvečer ni težav, saj imaš na voljo celo noč! Na JGL je pa težko opraviti Mrak v pravem pomenu besede – po mraku.
Štart ‘još ne viđen’. Gneča je vsako kolo večja, ljudje kapirajo koliko pomeni začetna pozicija in štartajo vse bolj šprintersko. Verjetno drugim Mračnjakom čep na koncu parkirišča ne vzbuja takšnih frustracij, ki bi ogrozile Mračnjaške odnose in zaradi tega ne prestavijo štart nižje, da bi se kolona malo raztegnila do ’tiste potke’. Še več, verjetno najdejo celo radost v vsem skupaj. No, jaz sem samo topovska hrana in delam kar mi je naročeno. Če se teče tečem, če se gužva se gnetem. Ko pa sem skoraj dobil ta špičasti konec palice tistega pred mano v oko, sem se pa odločil, da bom v prihodnjosti raziskal, če bi se dalo udariti paralelo in se dvigniti na pobočno pot malo kasneje – morda bi s tem dobil bolj blag vzpon, zagotovo pa mir. Sicer je pa ’tista potka’ tudi že tako zdrajsana, da bom z mojimi inov8-icami na terenu ravno tako hiter. Bomo videli, imam celo leto da razmislim.
Toliko o štartu.

Dirka je bila izredno zanimiva za opazovalca v meni: Kot prvo, zaradi kolone sem štartal počasneje kot ponavadi. Krasna reč, ko imaš kasneje še moč! Kot drugo, ekipa je SPET falila najboljšo potko tam nad asfaltom in so zakvačkali po hosti. Res ne vem, kaj je tem teletom! Pa samo naravnost moraš iti hudiča! No, in sem tudi to kolo tu vse prehitel. Na gipsu je še Nikica, ki mu je malo drselo in je imel nezanesljiv korak, zaostal, potem sem bil pa sam z mojim dahom. Tu in tam sem še zagledal lučko pred sabo, za sabo pa niti ne, kar me je izredno čudilo; pa kje so vsi?? Nikica, Lino? Hecno. Kasneje mi je Štanfi rekel, da sem se izboljšal v klancih. Morda pa res…
S spustom ne bom izgubljal besed, šparam se nikoli, tudi če imam drugo tekmo ta dan, sem se pa tokrat malo brzdal zaradi družbe. Sledilo je veliko furanja, pa ena banja vroče vode (sem si privoščil dopust na ta veličasten dan), pa še več furanja, pa dve ribice, še malo furanja in ko sem pogledal skozi okno je bila noč druge tekme. Krasno. V pozitivnem in ne tako pozitivnem pomenu: krasno kot ‘juhu!’ in krasno kot ‘o hudiča, krasno’. Nisem preveč raspoložen zadnje čase, priznam. Morda je pretežavno zame in ne zdržim pritiska gonje po snegu. Morda preveč energije trošim drugje. Morda sem samo depresiven. Ampak na štartu tega zadnjega kola, e, takrat se je pa vse spremenilo.
To je bil uvod.

A najprej se vrnimo 24h nazaj. Po torkovi tlaki sem se še pred južino prisilno katapultiral na Jarun da končno naredim spet kakšen trening. Bi se spodobilo, po 5 dneh počitka. In ne bodi len, evo Edija kako v fuzbalerski pozi žge pod nasipom. Na kilometer sem ga prepoznal, on pa mene. Radostno sva se ovohala, če bi imela repe bi naredila vihar, tako sva pa samo nekaj zamomljala kaj je kdo danes nameraval odlavfati, a besede so izzvenele v divjem tempu tja nekam proti vzhodu. Jaz sem sledil njemu, on pa meni in združena v iluziji naju je zavrtelo okoli Jaruna, hitreje, kot je srcu prijalo. Edi se je v strahu, da bo njegova družba zmanjšala kvaliteto mojega treninga, držal tak tempo, da sem komaj povedal, da nimam karte za Mrak in če bi mi jo lahko sprintal in to. Tempa sicer ni zmanjšal in moje nogice so se kasneje ta večer silno pritoževale, karto pa je sprintal. V sredo 20′ pred štartom je v trenutku, ko sem izstopil iz avta, že bil s kvalitetno naprintano karto, lično zapakirano v folijo pred mano. Ah ti orientacisti (smrk). Pridružil se je še Lino in sledilo je malo napotkov, kot v starih dobrih Mrakobah leta 2012. Jedrnato argumentirane variante, jasno izražene finte s potezo prsta predstavljene odločitve. Božansko. Povem lahko še to, da mi je Edi z eno tako fletno točkico označil lokacijo 9. stebra, katerega pozicija mi je bila po vseh tistih debatah na forumih neznana (se opravičujem tistemu, ki je morda pravilno zadel pozicijo, tega jaz pač ne morem vedeti).
Štart proti jezu. Matija se je zagnal kot da je sodni dan, Lino je tako estetsko mlel teren pred mano, da mi je srce igralo, ob pogledu iz jezu na kolono luči za mano, me je pa odneslo leto dni nazaj, ko sem iz tega istega jezu štartal proti Plavi pečini, od tam sem se pa drl navzdol po dolini, da prihajajo nemci. A ni bilo časa razmišljati o metuljčkih v želodcu, Lino je sekal kot raketa patriot po uličicah in moral sem držati tempo. 

Mimo cuckov in po kolovozu. Lino je s kratkim namigom švignil v desno in izginil na strmini, jaz in ostali pa za njim. V poldrsu smo šli poprek po pobočju. Samo en napačen korak sem naredil in že sem bil pod njim, tako da nisem mogel več slediti. Sem se še trudil a preprosto preveč skal in drevja, le njegova trajektorija je bila prehodna, tako da sem popustil in zdrsnil naravnost navzdol, na drugi strani pa gor. Strmo je bilo. Zelo. A ker je bila pot krajša, sem vrh osvojil prvi. Malo sem bil zmeden, ko sem zagledal tisto robinizonsko hiško a zagledal sem lučke, kako se približujejo, tako da sem se hitro streznil. Rogič je s svojo tretjo varianto prihajal na kontrolo drugi, Lino pa takoj za njim. Gremo. Dolgega džira po grebenu proti drugi kt. sem se lotil rezervirano. Nisem klal in sem brez boja prepustil vodstvo Rogiču, ki me je malo vlekel, zaostanek sem pa večkrat nadoknadil na ravninah in spustih. Še kratek in malo zmeden spust do potoka in vzpon na kt.2 (Rogiča je zmedel sneg, ki je spremenil teren od ogleda, mene pa glede na karto manjkajoča križišča in sem se zakalkuriral). Perforacija kt. in hitro naprej gor. Še predno sem se zavedal, da je Rogič štartal navzdol, sem že imel 20m višine, od koder sem videl Linota kako jo je ucvrl po izohipsi. No, lepa reč. Zajebal sem varianto. Mi je Edi lepo rekel, kje naj grem. A kaj naj zdaj – orientacist sem in jaz se ne obračam. Prilagodil sem varianto (točno označena lokacija 9. stebra me je ohrabrila) in začel grist kolena. Imel sem pot in celo en spust po cesti, kar me je malo motiviralo, saj sem vedel, da imajo drugi več terenskega dela. Potem je prišla pa TAKA strmina, da mi je srce padlo v hlače. Plezal sem po vseh štirih in se vlekel gor… ne znam opisat kaj sem tam preživel. In potem, potem mi pa karta pade iz rok in se odpelje po snegu dol dol dol dol dol in še malo dol. Ma v rit vse skupaj, bil sem steklenega pogleda in je trajalo, da mi je potegnilo, kako daleč gre ta DOL, potem se se pa pognal za njo – dva skoka, vsak 5 vertikalnih metrov in pristal sem na karti. Pa spet gor… ah, kaj bi govoril. Tudi snega je bilo na tem vzponu ogromno; nezgažen in osojen del Sljemena. Bil sem presenečen, ko sem pri približevanju kt.3 videl lučko, kako se oddaljuje, a po drugi strani nisem vedel, čigava je lučka. Ocenjeval sem, da sem nekje na 10 mestu in zelo sem bil presenečen, ko sem pri zapuščanju kt. srečal Edija! Sploh ni slabo torej! Pičil sem naprej po asfaltu in zagledal sledi, ki so vodile po preko proti stezi JGL, kakor bi šel tudi sam – to je lahko samo Lino. Hitro sem ugotovil, da je tu šel samo eden, kar pomeni, da je Rogič spredaj (kar je potrjevala samotna lučka (verjetno od Linota), ki sem jo videl na kt.3) in zelo verjetno je šel Rogič okoli po poti. To pomeni, da če jaz zdaj ulovim Lina, bova skoraj sigurno ulovila Rogiča na poti! Bomba! Ker sem imel sled sem šel hitreje in evo, ne ena ampak dve lučki se premikata tam po poti! V zanosu sem še bolj prečil čez dva zameta in se nato gnal po poti, da sem ju ulovil. Tu je bilo pa heca konec: vodil je Rogič in nihče ni imel volje prevzeti gaženja. Hkrati sem bil tudi že kar na koncu z močmi po tem lovljenju, kot tretje in najvažnejše pa: v glavi sem se že predal. Tako žival kot mrcina sta močnejša na tem terenu, sem si rekel, in se lepo držal v ozadju. Na stopnicah in vzponu proti Zlatnem medvjedu se je začel še finiš a sploh nisem pospešil. S tem zadnjim delom nisem ravno zadovoljen a kaj naj. Zgonil sem se in dirka je bila res čudovita, sneg je okusno hrskal, pogled na drevesa okrancljan, mi trije pa razdruženi v variantah, a kljub temu skupaj.

Ostalo je zgodovina. Na spustu sem si dal duška, tokrat nisem imel Edija, da bi me vodil, tako kot lani, a v zadnjem letu pot ‘Mrcino’ že zelo dobro poznam. Sem pa pogruntal, zakaj se je Edi lani večkrat zvrnil na poti.

Andraž

 

Odgovori

Vaša adresa e-pošte neće biti objavljena. Obavezna polja su označena sa *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.